Cerkev Svete Trojice
Zgodba našega mesta se začenja z legendo, ki pravi, da je to območje nekoč pokrival gozd. Sredi gozda pa je stala majhna koča v katerei je živel kmet, ki je izdeloval lesene škafe, zato so ga klicali Škafar.
Tistega usodnega dne je škafar odnesel pod sveže izdolben žleb škaf, ki ga je bil pravkar izdelal. Takrat so škafe nosili pod studenec, zato da suh les zaradi vezave ne bi razpokal.
Bilo pa je ob svetem Jakobu, ko se je družina odpravljala na semen v Loko. Med nalaganjem tovora na voz se je eden od sinov spomnil na škaf pod žlebom. Ko je to omenil očetu, ga je ta poslal ponj. Vendar se je fant kmalu vrnil, saj je bil škaf tako težak, da ga sam ni mogel dvigniti.
Vsi oče, mati sinovi in hčere so se odpravili proti studencu gledat kaj se dogaja s škafom. Ko je gospodar s težavo odlil vodo, je na dnu zagledal neko čudno sivo stvar. Mati je menila, da gre le za blato, vendar se je prebrisani mož odločil, nenavadno stavr vzeti s seboj v Loko. Tam pa je o čudnem sivem blatu povprašal pri zlatarju, ki mu je povedal, da gre za samorodno živo srebro. Novica o novem odkritju se je kmalu razširila na vse konce sveta. Tako so v naše kraje začeli prihajati ljudje od vsepovsod. Predvsem rudarji (z družinami) iz Češke in Nemčije.
Ne dolgo po odkritju živega srebra, so na mestu odkritja sklenili postaviti majhno leseno kapelico. Kmalu pa je skromna kapelica prerastla v cerkev. V začetku je bila njena struktura lesena, s časom pa se je začela spreminjati.
Tistega usodnega dne je škafar odnesel pod sveže izdolben žleb škaf, ki ga je bil pravkar izdelal. Takrat so škafe nosili pod studenec, zato da suh les zaradi vezave ne bi razpokal.
Bilo pa je ob svetem Jakobu, ko se je družina odpravljala na semen v Loko. Med nalaganjem tovora na voz se je eden od sinov spomnil na škaf pod žlebom. Ko je to omenil očetu, ga je ta poslal ponj. Vendar se je fant kmalu vrnil, saj je bil škaf tako težak, da ga sam ni mogel dvigniti.
Vsi oče, mati sinovi in hčere so se odpravili proti studencu gledat kaj se dogaja s škafom. Ko je gospodar s težavo odlil vodo, je na dnu zagledal neko čudno sivo stvar. Mati je menila, da gre le za blato, vendar se je prebrisani mož odločil, nenavadno stavr vzeti s seboj v Loko. Tam pa je o čudnem sivem blatu povprašal pri zlatarju, ki mu je povedal, da gre za samorodno živo srebro. Novica o novem odkritju se je kmalu razširila na vse konce sveta. Tako so v naše kraje začeli prihajati ljudje od vsepovsod. Predvsem rudarji (z družinami) iz Češke in Nemčije.
Ne dolgo po odkritju živega srebra, so na mestu odkritja sklenili postaviti majhno leseno kapelico. Kmalu pa je skromna kapelica prerastla v cerkev. V začetku je bila njena struktura lesena, s časom pa se je začela spreminjati.